»Kdo sem? Kje sem? V katerem času sem?«

»Moje bistvo se ne izraža ne z besedami ne z mislijo . . .«

»To ni več / poezija, to je samo še življenje, ki se je naučilo množice / besed, nekaj jezikov, se hranilo s knjigami, manj z romani / kot z verzi. Čas, odvržen na marmornata tla knjižnice, ne / bo nikdar postal čas obdobja, stila, smeri.«

»kar najbolj ustrezna prispodoba negotovega, radostnega, čudovitega življenja, ki ga lahko upihne že nekoliko močnejši veter«

»Mar ni bilo dovolj, da sem življenje živel, da sem srečal več ljudi, kot se je nabralo bralcev mojih knjig?!«

»Logika in perspektiva sta samo pripomočka, s katerima / prepričujemo sebe in druge, da je utvara popolna, večna, / neuničljiva. Potem pride Praznina in nas odpihne v / poslednji kot svoje ničnosti, da smo čisto majhni, kot na / sliki oni, ki stojijo v daljavi.«

»Pisati o sebi pomeni, da ne verjamem, da sem sploh živel, če ne pustim sledov …«

»Ivo Svetina je popeljal v konec 60. let, 'ko smo bili Pupilčki tvoje pleme', in od tam v 80. leta, ko se je pri Jovanoviću učil, kaj je gledališče in kaj je novo gledališče, ki si ga je zamislil v Mladinskem gledališču.«

»Koronavirusno besedišče v teh časih pač uporabljamo prav vsi.«